Žalovalec 1

Tisti črn plašč iz debele polsti. Ki ga tako dobro poznam, ki te pokrije toplo in neprodirno. V katerem duša počiva skrita kot za črno pajčevino.
Kot da sem danes šel nekaj korakov z lučjo.

Kaj se zgodi, ko odstraniš arhitekture? Ali zgradba opazi, da ji je nekdo izrul zobe?

Še sreča, da sem našel negative. Je lažje. 

Mariborska arhitektura 1

Zadnjič me je ustavilo ob prihodu z zahoda na Grajski trg: nekdo je odstranil vratarnico. Vratarnico mislim "The Vratarnico" ki je zrasla iz niše mariborskega gradu v začetku devetdesetih. Bogdan Reichenberg je v nišo po naročilu takratnega lastnika hotela Orel vstavil krhko, skoraj nesnovno stekleno - jekleno trakasto konstrukcijo s horizontalno sulico v smeri v - z in postavil na ogled zrcalo meščanom.
Meščani so ga - kdo bi rekel - popljuvali. Vratarnici so nadeli imena Foglež, Kurnik in podobne ruralne bedarije. Malo je nastala težava, ker kljub prvotni zasnovi v vratarnici ni bilo nobenega vratarja, saj ga je nadomestila kamera.
Potem sem se zganil, mlad, nadobuden, uporniški študent arhitekture, v Večerovih pismih bralcev objavil kratek tekst "Vratarnica je lepa", se malo bodel z dopisovalci, a obranil stališče, da je s steklenim prizidkom vse v redu.
Kasneje sem zvedel, da je imela vratarnica celo gradbeno dovoljenje in soglasje pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Potem vratarnice naenkrat niso več čistili. Ljudje so pričeli vanjo metati papirčke, tako da so jo kasneje obili z deskami. Te so potem ko so zbledele, pobarvali temno rjavo. Horizontalna sulica je pričela rjaveti.

Vratarnica po eni strani dokazuje, da je bil Bogdan tipičen predstavnik arhitekturnega pristopa "sestavljanja", ki ga D.K.Ching primerja z oblikovalskim modelom morskega raka, zunaj prepleteni roževinasti oklepi, znotraj nekaj v vodi plavajočega mehkega mesa (v nasprotju z modelom "polža", arhitekture volumetrije polnega tkiva).

Po drugi strani je vratarnica, ki so jo jeli urno odstranjevati hitro po smrti njenega  avtorja, razprla temo, ki jo že več tednov vrtim v mislih: da je bila najkvalitetnejša mariborska arhitektura tista, ki je "povožena". Interier pošte na Slomškovem trgu, nasajen gasilski center ob Ulici proletarskih brigad, posiljena spodnja postaja vzpenjače, obložena palača Kreditne banke, za sončnimi očali skrita blagovnica Kvik. Ali bi se s "povoženo arhitekturo" kdo ukvarjal? Razen arhitektov nihče. Zanimivo je, da načrtno uničujejo skopske modernistične spomenike. Se kdo glasno pritožuje? V Skopju, v Mariboru, kjerkoli?

Urbanisti 1

Sistem prostorskega načrtovanja pri nas v Sloveniji, pa tudi v drugih državah bivše SFRJ, je izjemno zastarel. Pravzaprav se zdi, da služi zgolj temu, da novi ministri spreminjajo zakone in da se jih urbanisti učijo. Pri tem nekateri principi prostorskega načrtovanja koreninijo v izhodiščih, na katerih je slonel urbanizem še v času prvih regulacijskih načrtov v 1880tih ali Le Corbusierjevih atenskih principov iz 1933 - pa naj bodo še tako preživeli in neučinkoviti.

Ključna napaka se mi zdi neustreznost merila. Slovenska mesta niso velemesta. Slovenska demografija ni mlada, v grobem stanovanj ne potrebujemo za tiste ki prihajajo v mesta, ampak jih razumemo kot investicijo ali jih menjavamo za višanje standarda. Če je bila tema preloma 20/21.stoletja v slovenskem urbanizmu "izboljšanje mestnih standardov", in zadnjega desetletja 20.stoletja "transformacija rabe mesta", kaj nas čaka v drugem desetletju 21.stoletja? Menim da podoben proces kot v dvajsetih letih prejšnjega stoletja: standardizacija, racionalizacija mesta, skromnost in drobne urbanistične geste, nekakšna akupunkturna prenova. Utopizem je žalostno mrtev.

Glede urbanizma skupne bivše države pa: konec je otroške dobe in pubertete, ko je bilo možno od kremšnite pojesti samo "dobre dele".

Hvala bogu, da je konec.

Divji teden

Včasih, tak kot prejšnji teden, je kak teden res divji. Zmaj je pokazal da je ogenj pekoč. Ampak ko mešaš po kozarcu svojega miru, že dolgo več ne prideš do usedline. Ali pa je divji teden samo prekratka palica.

Mir. Strah ostaja vihar na površju. Čisto spodaj, usedlina žalosti je čisto trdo dno. Kot debelo steklo vsakega kozarca. Kot teh štirideset let.

Smučanje na minus sedem

Vstal sem ob pol osmih, je fajn ko je dan hitrejši od budilke. Pred odhodom me je čakala še kopica drobnarij; od nastavljanja avtomatov na Erihovih smučkah na moje pancerje do iskanja rdečih rokavic. Našel tudi podkapo Comte of Florence in še eno rdečo s kartinga pri Surčinu, Beograd.

Po luco sem prišel točno ob pol devetih, snežilo je. Prosil sem jo naj Petru ukrade smučarska očala. V pekarni Drava je prodajalka povedala, da so bile snežinke ob sedmih zjutraj dosti večje. Dedi je imel rolete še dol, ko sem jima prinesel svež kruh.

Smučanje je bilo v prvem polčasu super, mraz nama ni prišel do živega. Na malico sva šla k Lukeju, še sreča da je natakarica predlagala, da bo prinesla čaj za nama v temačno gostinsko sobo - na desni nogi mi je spodrsnilo in zložil sem se na desni bok pred publiko kakšnih dvanajstih malicajočih smučarjev. Pojedla sva in šele ko sem prišel ven, sem opazil, da mi pancer nekaj zeha. Ob padcu sem ga zlomil. Ne bi rekel, da je to mogoče, ampak kombinacija dotrajanosti materiala, starosti, padca in stodvajsetih kil pač rezultira v lomu. Spredaj, pri palcu.

Pri teh pancerjih se moram malo ustavit. Mislim da je bilo 1988 ko smo še hodili k fotrovim tetkam v Slovenj Gradec. Bilo je pomladi, kot vedno sva šla z Miletom v Namo, kjer je bilo pomladno znižanje zimske opreme. Bilo je res ugodno, mislim da zaradi inflacije. Stari mi je rekel, naj si izberem smučke in pancerje, izbral sem si Elanov model Electra, belo vijolčne, in pancerje Alpina, rdeče bele. Opasne. Nikoli ne bi rekel, da bojo trajali 24 let.

Ležim v postelji, rit in bedra imam še vedno hladna. Na vrhu omare me gleda čelada Uvex, mat črna s svetlečim ščitkom.

Feng šuj narekuje da se moramo dotrajanih in nepotrebnih stvari znebiti. Pancerji čakajo v avtu. Ko naju je zanohtalo, sva se ob enih odpravila domov. Spodaj je čakal en s pležuhom če bi mu kdo prodal karto. Malo sem ga pustil iskati denar, potem pa sem mu jo podaril.

Megla se je malo dvignila. Iz postelje pogledam srednje levo in vidim smučišče Habakuka, Bolfenka in staro fisko pod gondolo. Naslednjič bom šel prav po njej; moram videt, če te spodnja luknja še vedno tak zalepi na smučke.

Dobrodošli v moj blog

Zadnjič sva se z Urošem pogovarjala da bi bilo smiselno misli zapisovati v blog. Mislim da je smiselno, ker se ti sicer lahko zmeša.

Dobri stari Wittgenstein je postavil osnove; ubeseditev misli je resda nujno dejanje, danes pa je še bolj nujno da "čistiš kozarec" - tako je nastal naslov mojega bloga.

Korak naprej od prej omenjenega filozofa je torej generiranje nekih zapisov, ki so dnevniškega značaja, ukvarjajo pa se s polaroidnim fotografiranjem notranjosti; zdaj posnamem to kar se dogaja. brez obdelave, kasnejšega čačkanja, potvarjanja.

Me prav zanima, kam me ta veter ponese.

Dobrodošli.