Po luco sem prišel točno ob pol devetih, snežilo je. Prosil sem jo naj Petru ukrade smučarska očala. V pekarni Drava je prodajalka povedala, da so bile snežinke ob sedmih zjutraj dosti večje. Dedi je imel rolete še dol, ko sem jima prinesel svež kruh.
Smučanje je bilo v prvem polčasu super, mraz nama ni prišel do živega. Na malico sva šla k Lukeju, še sreča da je natakarica predlagala, da bo prinesla čaj za nama v temačno gostinsko sobo - na desni nogi mi je spodrsnilo in zložil sem se na desni bok pred publiko kakšnih dvanajstih malicajočih smučarjev. Pojedla sva in šele ko sem prišel ven, sem opazil, da mi pancer nekaj zeha. Ob padcu sem ga zlomil. Ne bi rekel, da je to mogoče, ampak kombinacija dotrajanosti materiala, starosti, padca in stodvajsetih kil pač rezultira v lomu. Spredaj, pri palcu.
Pri teh pancerjih se moram malo ustavit. Mislim da je bilo 1988 ko smo še hodili k fotrovim tetkam v Slovenj Gradec. Bilo je pomladi, kot vedno sva šla z Miletom v Namo, kjer je bilo pomladno znižanje zimske opreme. Bilo je res ugodno, mislim da zaradi inflacije. Stari mi je rekel, naj si izberem smučke in pancerje, izbral sem si Elanov model Electra, belo vijolčne, in pancerje Alpina, rdeče bele. Opasne. Nikoli ne bi rekel, da bojo trajali 24 let.
Ležim v postelji, rit in bedra imam še vedno hladna. Na vrhu omare me gleda čelada Uvex, mat črna s svetlečim ščitkom.
Feng šuj narekuje da se moramo dotrajanih in nepotrebnih stvari znebiti. Pancerji čakajo v avtu. Ko naju je zanohtalo, sva se ob enih odpravila domov. Spodaj je čakal en s pležuhom če bi mu kdo prodal karto. Malo sem ga pustil iskati denar, potem pa sem mu jo podaril.
Megla se je malo dvignila. Iz postelje pogledam srednje levo in vidim smučišče Habakuka, Bolfenka in staro fisko pod gondolo. Naslednjič bom šel prav po njej; moram videt, če te spodnja luknja še vedno tak zalepi na smučke.
