torek, 29. november 2016

Žalovalec 1

Tisti črn plašč iz debele polsti. Ki ga tako dobro poznam, ki te pokrije toplo in neprodirno. V katerem duša počiva skrita kot za črno pajčevino.
Kot da sem danes šel nekaj korakov z lučjo.


Kaj se zgodi, ko odstraniš arhitekture? Ali zgradba opazi, da ji je nekdo izrul zobe?


Še sreča, da sem našel negative. Je lažje. 

ponedeljek, 28. november 2016

Mariborska arhitektura 1

Zadnjič me je ustavilo ob prihodu z zahoda na Grajski trg: nekdo je odstranil vratarnico. Vratarnico mislim "The Vratarnico" ki je zrasla iz niše mariborskega gradu v začetku devetdesetih. Bogdan Reichenberg je v nišo po naročilu takratnega lastnika hotela Orel vstavil krhko, skoraj nesnovno stekleno - jekleno trakasto konstrukcijo s horizontalno sulico v smeri v - z in postavil na ogled zrcalo meščanom.
Meščani so ga - kdo bi rekel - popljuvali. Vratarnici so nadeli imena Foglež, Kurnik in podobne ruralne bedarije. Malo je nastala težava, ker kljub prvotni zasnovi v vratarnici ni bilo nobenega vratarja, saj ga je nadomestila kamera.
Potem sem se zganil, mlad, nadobuden, uporniški študent arhitekture, v Večerovih pismih bralcev objavil kratek tekst "Vratarnica je lepa", se malo bodel z dopisovalci, a obranil stališče, da je s steklenim prizidkom vse v redu.
Kasneje sem zvedel, da je imela vratarnica celo gradbeno dovoljenje in soglasje pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Potem vratarnice naenkrat niso več čistili. Ljudje so pričeli vanjo metati papirčke, tako da so jo kasneje obili z deskami. Te so potem ko so zbledele, pobarvali temno rjavo. Horizontalna sulica je pričela rjaveti.

Vratarnica po eni strani dokazuje, da je bil Bogdan tipičen predstavnik arhitekturnega pristopa "sestavljanja", ki ga D.K.Ching primerja z oblikovalskim modelom morskega raka, zunaj prepleteni roževinasti oklepi, znotraj nekaj v vodi plavajočega mehkega mesa (v nasprotju z modelom "polža", arhitekture volumetrije polnega tkiva).

Po drugi strani je vratarnica, ki so jo jeli urno odstranjevati hitro po smrti njenega  avtorja, razprla temo, ki jo že več tednov vrtim v mislih: da je bila najkvalitetnejša mariborska arhitektura tista, ki je "povožena". Interier pošte na Slomškovem trgu, nasajen gasilski center ob Ulici proletarskih brigad, posiljena spodnja postaja vzpenjače, obložena palača Kreditne banke, za sončnimi očali skrita blagovnica Kvik. Ali bi se s "povoženo arhitekturo" kdo ukvarjal? Razen arhitektov nihče. Zanimivo je, da načrtno uničujejo skopske modernistične spomenike. Se kdo glasno pritožuje? V Skopju, v Mariboru, kjerkoli?